Mrki so precej pogost in zanimiv astronomski pojav. Poznamo dve vrsti mrkov: Sončni in Lunin mrk.

V enem letu imamo lahko največ sedem mrkov (štiri Sončne in tri Lunine ali pa pet Sončnih in dva Lunina). Kadar pa pride do dveh mrkov, kar je minimalno število mrkov v letu, pa sta to oba Sončna.

Sončni mrk

Nastopi, ko se Luna postavi med Sonce in Zemljo. Sonce in Luna sta v konjunkciji (mlaj) in v bližini Luninih vozlov. Poznamo tri vrste sončnega mrka:

  • popolni Sončni mrk: Luna zakrije celotno Sončevo ploskev,
  • kolobarjasti Sončni mrk: Luna zakrije le osrednji del Sončeve ploskve,
  • delni Sončni mrk: Luna zakrije le del Sončeve površine.

Lunin mrk

Nastopi, ko se Zemlja nahaja med Soncem in Luno ter se Luna skrije v Zemljino senco. Sonce in Luna sta v opoziciji, v bližini Luninih vozlov. V času Luninega mrka sicer polna Luna postane temna:

  • popolni Lunin mrk: celotna površina Lune je v Zemljini senci,
  • delni Lunin mrk: del Lunine površine je v Zemljini senci,
  • polsenčni Lunin mrk: Luna je v polsenčnem delu.

Zgodovina

Stara ljudstva so s strahospoštovanjem opazovala pojave mrkov na nebu. Smatrali so, da so mrki zelo močni pokazatelji dobrega ali zla. V večji meri pa so jim pripisovali zlovešč pomen in so jih imeli za prinašalce katastrof, nepredvidenih dogodkov, nesreč in vojn.

Stari Kitajci so o mrkih pisali že pred več kot 4.000 leti. Verjeli so, da se Sončni mrk pojavi, ko zmaj pogoltne Sonce. V Kitajščini beseda mrk (»chih«) pomeni »pojesti«. Tradicija v stari Kitajski je bila, da so udarjali bobne in lonce in ustvarjali hrup, da bi s tem prestrašili zmaja. Tako Sončne mrke kot Lunine mrke so šteli kot nebeške znake, ki napovedujejo prihodnost cesarja. Napovedovanje mrkov je bilo izjemno pomembno za državo.

Stari Grki so tako Sončni kot Lunin mrk videli kot pojav, ki se zgodi zaradi jeze bogov. Zato so jim mrki predstavljali slaba znamenja.

Viri
Michael Baigent, Nicholas Campion and Charles Harvey: Mundane Astrology
Celeste Teal: Eclipses